Po selitvi na obalo, sem kaj hitro opravil tečaj za voditelja čolna. Brez večjih težav in zapletov. Potrebno je bilo saj tudi za vožnjo po morju moraš poznat določena pravila in opravit izpit. Pa smo tudi mi kupili majhno jadrnico. Da se lahko umaknemo poletnemu vrvežu nekam na samotno plažo ali pa na morje daleč od obale. In dokaj hitro ugotoviš, da je ta tečaj oz. izpit dal premalo, da o jadranju sploh skoraj ni govora. Manjka praksa. To bi moralo bit obvezno. Tako smo skoraj prisiljeni opravit še tečaj jadranja.
Če želiš seveda varno jadrat in ohranit svojo jadrnico brez prask. In se vpišem še jaz v tečaj jadranja. Izberem daljšo deset dnevno različico. To pomeni 10 dni življenja na jadrnici s še štirimi tečajniki in inštruktorjem. Všeč mi je, ker je osemdeset procentov praktičnega usposabljanja. Saj mora bit tudi teorija, razumem, sam praksa je praksa. Pri teoriji smo spoznali zakonitosti in osnove jadranja. Smo malo osvežili spomin. Pri praktičnem delu pa je tečaj jadranja začel pri osnovi. To je spoznavanje z jadrnico in njeno opremo, posebno z navigacijsko. GPS, globinomer, VHF postaja so instrumenti, ki jih moraš obvezno obvladati. Potem pa vsak tečajnik sam, seveda pod budnim očesom inštruktorja, vodi in upravlja z jadrnico.
Začnemo s postopki izplutja in pristajanja tako bočnega kot krmnega, nadaljujemo s sidranjem na odprtem morju, pa vezanje na bojo. In končno še na koncu odpiranje in zapiranje jader, kako jadramo, z vetrom in v veter, obračanje jadrnice, kako vozimo v valove. Res odličen tečaj jadranja. Praksa naredi svoje. Tudi, ko ne voziš jadrnice, se kot opazovalci in pomočniki naučimo zelo veliko. V bistvu še skoraj več kot pa za krmilom. Po desetih dneh tečaja ugotoviš, da življenje mornarja ni ravno lahka zadeva. Ni tako enostavno kot si marsikdo predstavlja, ko z obale opazuje prihod jadrnice. Tako, da res priporočam vsakemu, ki želi jadrati, da opravi tečaj jadranja. Je res potreben.