Hotel sem svoj mir in naredil sem izpit za barko

Že nekaj časa sem čutil, da se v meni nekaj dogaja, kot da sem potreboval spremembo, kot da sem se naveličal živeti, tako kot sem živel in sem potreboval nekaj drugega, dokler nisem naredil izpit za barko, nisem bil srečen.

Začelo pa se je tako čisto spontano, srečal sem starega prijatelja in saj veste, ko si potem na hitro poveš, kako živiš in on je me je presenetil, ker je rekel, da živi na obali, da je naredil izpit za barko, si kupil barko in sedaj živi sovje sanje. Takrat se je v meni nekaj prebudilo, kot da sem se zavedal, da potrebujem nekaj več, da sem sit tega standardnega življenja in da bi rad nekaj več. 

Ko sem ga poslušal, kako je naredil izpit za barko in da to ni noben tako velik problem, le denar in čas potrebuješ, sem vedel, da me vleče v te vode. Izmenjala sva si telefonsko in šla vsak po svoje, jaz pa sem potem vse naslednje dni premišljeval le o tem, da bi tudi jaz imel izpit za barko, če ne drugo tako za dušo, da bi lahko kadarkoli šel na barko, ko bi našel čas. 

Tako je minil en teden in že sem klical prijatelja, če mi lahko pomaga, kje in kako naj naredim izpit za barko, to pa je bila tudi prelomnica, da sva še danes naj boljša prijatelja. Namreč povedal mi je vse, kako in kaj, peljal me je tja, kjer je dela izpit za barko, bil ves čas z menoj, danes pa se skupaj voziva po morju, ko organizirava poti. Kdo bi si mislil, da se mi bo življenje tako spremenilo, sedaj še samo čakam, kdaj bom lahko šel na barko, ker tam sem srečen in svoboden, izpit za barko je v mojih rokah in sedaj lahko grem kamor koli želim. 

Stric mi je podaril Beneteau plovilo

Vezi, ki nastanejo v življenju so zanimive, nekatere morajo, nekatere pridejo same od sebe, nekatere se s časoma prekinejo, jaz in moj stric pa sva ustvarila vez, ki je bila povezana z Beneteau plovilom. Namreč imel sem strica, ki sem ga imel zelo rad, vedno mi je pomagal, pogovor z njim v najstniških letih, mi je razblinil še tako veliko skrbi, ki sem jih v teh letih imel, zelo rad sem ga imel. 

Kako zelo se spominjam, ko sem prišel do njega in imel zaskrbljen obraz, on pa je pogledal in dejal:« Pridi greva na eno vožnjo z Beneteau plovilom:« 

Ta stavek ne bom pozabil nikoli v življenju, bil je pomorščak, oboževal je morje, če nisi vedel, kje bi ga našel, si se samo sprehod do marine, kjer je bilo privezano njegovo Beneteau plovilo in tam si našel njega. Najine vožnje po morju so bile vedno lepe, spominjam se kako sem čakal vikende, da grem do njega v marino. Kmalu sem si ustvaril svojo družino in svojega sina sem vedno vzel z seboj, ko sem šel do njega. Tako smo pogosto za vikende pluli z Beneteau plovilom jaz, stric in sin. Leta so tekla in stric je zbolel, vedeli smo da nima veliko časa, obiskoval sem ga v bolnišnici redno in mu nosil slike Beneteau plovila, da je videl, da je vse v redu, da skrbim zanj.

En dan pa me je šokiral, zjokal sem se ob njegovi postelji, ko je potegnil papir in mi ga dal v roke, na njemu je namreč pisalo, da je sedaj njegovo Beneteau plovilo moje. Ostal sem brez brez besed, solze so tekle po obrazu, kako zelo sem si želel, da bi plul z njim, a to ni bilo več mogoče. Danes sem lastnik Beneteau plovila po njegovi zaslugi in srečen sem, da sem imel čas z njim. …