Moj dedek je bil človek, ki je vse svoje delovno življenje preživel v železarni. Vsako jutro je vstal ob zori, si pripravil kavo in kos kruha z maslom in se odpravil na delo v ogromno železarno, kjer je vročina strojev in žarečega jekla postala njegov vsak dan celih 43 let.
Bil je ponosen na svoje delo in na vse, kar je ustvaril s svojimi rokami. Nikoli pa ni podcenjeval nevarnosti, ki so ga čakale pri takšnem delu. Na rokah je vedno imel delovne rokavice. Kot otrok sem ga pogosto obiskoval v železarni. Spomnim se, kako so me navdušili veliki stroji, iskre, ki so letele na vse strani in glasni zvoki, ki so odmevali po prostoru. Ampak bolj kot vse drugo so me vedno znova očarale dedkove roke, močne, hrapave od dela, na njih pa vedno delovne rokavice. Delovne rokavice so najpomembnejši del opreme, mi je nekoč dejal, ko me je učil o svojem delu. Roke imamo samo ene in če jih poškodujemo je vsega konec.
S ponosom mi je pokazala svoje delovne rokavice, robustne, narejene iz debelega usnja ter z dodatnimi ojačitvami na dlaneh in prstih. Bile so že obrabljene, ponekod rahlo raztrgane, a še vedno so ga ščitile. Dedek mi je večkrat pripovedoval o nevarnostih v železarni. Enkrat je bil priča nesreči, ko njegov sodelavec ni nosil delovnih rokavic. Med premikanjem vročega jekla je z rokami za trenutek zdrsnil po kovinski površini in tako utrpel hude opekline. Takšne stvari se zgodijo v sekundi je na koncu pripovedi resno dodal. Zato se jaz nikoli ne ločim od svojih.
Ko se je dedek po dolgih leta upokojil mi je podaril par svojih starih delovnih rokavic in dodal, da naj te delovne rokavice spomnijo, da vedno paziš nase, ne glede na to kaj in kje delaš. Te rokavice imam še danes spravljene v svoji sobi. Dedkove rokavice so mi danes simbol marljivosti, previdnosti in ponosa na dobro opravljeno delo.