Doma imamo vsako leto za obrati majhno drevo, na katerem so lešniki in jih je vedno veliko. Lahko bi jih dali tudi k sosedom, a jaz še kako dobro vem, kako zdravi so, zato jih ne dajem nikomur in jih imam za nas. Obiram jih en dan, potem pa potrebujem kar nekaj ur, da jih olupim, to je najtežje, kajti še vsi so v svojih lupinah. Ko so lešniki olupljeni so moji prsti kar boleči. A ni lepšega kot to, da so lešniki pripravljeni za celo zimo. Ker jih obožujem jesti zvečer pred televizijo, jim imam kar na tleh pri sedežni.
Tako imam zraven kladivo in desko in jih tolčem sproti, nikoli jih ne tolčem v naprej, ker bi jih tako preveč pojedla. Obožujem jih, to je moj večerni ritual, prav z veseljem se usedem za mizo in si jih ob dobrem filmu tolčem. Včasih gre to na živce mojemu moži, a se ne pustim motiti, sedaj imam občutek, da se je že navadil na to. Meni so lešniki dobri in vem da so tudi zdravi. Otrokom jih pa vsaki dan malo natolčem, tako da jih pojedo ob risanki. Tako zelo sem vedela, da so lešniki za nas skozi celo zimo. Ko pomislim, da sem včasih kupovala lešnike v trgovini, ki niso bili prav nič dobri in niti malo po okusu podobni tem domačim lešnikom, se zavedam, kako srečna sem lahko, da so naši lešniki domači.
Razmišljala sem že, da bi posadila še kakšno drevo, kajti tako bi lahko imeli še več lešnikov, nikoli jih ne bi bilo preveč. Potem bi jih otroci in mož še več pojedli, kot pa jih sedaj in lahko bi jih tudi dala malo sosedom. Naši lešniki so res lepi, veliki, dobri. Drevesa nismo posadili sami, ampak je že bilo, ko smo kupili zemljo.