Distančniki predstavljajo majhno, ampak zelo pomembno nadgradnjo pri modifikacijah avta

Ali veste kaj so distančniki? Četudi še nikoli niste slišali za besedo distančnik, boste distančnike hitro prepoznali, saj jih pri modifikacijah avtomobila uporabljajo vsi, ki želijo svoj avto nadgraditi.

Distančniki se uporabijo takrat, ko želi lastnik avtomobila razširiti koloteke. Običajno morajo biti takšni distančniki izdelani iz aluminija po zelo strogih merilih in navodilih, saj lahko le tako proizvajalcev distančnikov doseže najvišjo kakovost izdelka, ki bo vgrajen v avtomobil in bo moral zadostiti najvišjim standardom. Sploh ob dejstvu, da običajno distančnike vgradijo tisti, ki bi radi uravnotežili večja in širša platišča ter tako poskrbeli za bolj mirno vožnjo brez tresenja. Ogromno mladostnikov, sploh tistih, ki kupijo starejše modele vozil želijo z večjim kolotekom, velikimi distančniki doseči lepši izgled avtomobila. In ta eleganten slog ima običajno višjo prioriteto, kot bolje upravljanje vozila.

Toda ali ste že kdaj videli kako izgledajo plastični distančniki? Lahko vam povem, da niti približno ne izgledajo tako kot distančniki, ki sem jih opisal zgoraj. Toda, da ne bo kakšne pomote, to nikakor niso primerni distančniki, ki bi jih lahko uporabili na avtomobilu. In zakaj to tako zelo poudarjam. Ker se je zgodilo, da je moj prijatelj, ki se ukvarja z izdelavo in prodajo plastičnih distančnikov dobil klic, kjer ga je mlad fant spraševal o tem kakšno ceno imajo njihovi distančniki in kje se cene začnejo. Seveda ni pričakoval, da ta fant potrebuje distančnike za avtomobil zato mu je odgovarjal v centih, ker je fant spraševal za par distančnikov.

Po začetnem šoku stranke sta si le razjasnila, kakšne distančnike fant potrebuje. Razlika je seveda očitna, saj je cena zgoraj opisanih distančnikov, ki so narejeni iz kovinskih zlitin in aluminija. Torej ta zgodbica o naročilu plastičnih avtomobilskih distančnikov je še danes aktualna, saj jo prijatelj na vsaki zabavi ponovi in nasmeji celotno druščino. 

Toplotna črpalka pri mojih starih starših

Imam zlate stare starše, sedaj, ko sem starejši se pogosto skupaj spominjamo, kako sem pri njih preživel svoje otroštvo. Res, da živita v skromni hiši, prav nič moderni, a zame je ta hiša najbolj moderna na svetu. Ker sta onadva skrbela zame, ko sem bil majhen, pa sedaj jaz skrbim za njiju, ko sta onadva starejša, na zadnje je bil za njiju moj nakup toplotna črpalka, ker sta se mi smilila po zimi, ko sta se vsako jutro zbujala v hladni hiši in sta morala svak dan kuriti na drva.

Nikoli nista od mene pričakovala čisto nič, to je bil tako lep občutek, še ko sem vedel, da jima ni lahko, sta skušala rešiti vse sama. Tako da je tudi toplotna črpalka bila izziv, saj sem vedel, da takoj ko jima bom povedal, da bi jima uredil ogrevanje, ne bosta zato.

En dan sem pri kavi omenil, kako bi jima bilo, če bi imela stalno ogrevanje, pa sta se potožila, da si teg ne moreta privoščita. Tako sem dobil potrdilo, da si to želita, le privoščiti si ne moreta. Vedel sem, da bi toplotna črpalka bila krasna rešitev za njiju, saj leta tečejo in tako bosta vedno težje kurila na drva. 

Odločitev je padla, šel sem v akcijo in uredil vse potrebno, da jima uredim ogrevanje, toplotna črpalka je bila kupljena in delo se je lahko začelo. Ko sem jima povedal, da jima bom uredil ogrevanje, sta bila šokirana, nista pričakovala tega in nista mi mogla več reči ne, ker je bilo vse urejeno, toplotna črpalka je bila že pripeljana. 

Na koncu, ko je bilo vse montirano in urejeno sta mi hotela plačati, sam pa denarja nisem hotel, hotel sem, da ostaneta zdrava, da se bomo še dolgo družili. Spravil sem jih v jok, tudi sam sem jokal, ker sem jih imel tako rad. Sedaj jih greje toplotna črpalka in tako se zbujata v topli hiši, kar za svoja leta tudi nujno potrebujeta. 

 …

Hotel sem svoj mir in naredil sem izpit za barko

Že nekaj časa sem čutil, da se v meni nekaj dogaja, kot da sem potreboval spremembo, kot da sem se naveličal živeti, tako kot sem živel in sem potreboval nekaj drugega, dokler nisem naredil izpit za barko, nisem bil srečen.

Začelo pa se je tako čisto spontano, srečal sem starega prijatelja in saj veste, ko si potem na hitro poveš, kako živiš in on je me je presenetil, ker je rekel, da živi na obali, da je naredil izpit za barko, si kupil barko in sedaj živi sovje sanje. Takrat se je v meni nekaj prebudilo, kot da sem se zavedal, da potrebujem nekaj več, da sem sit tega standardnega življenja in da bi rad nekaj več. 

Ko sem ga poslušal, kako je naredil izpit za barko in da to ni noben tako velik problem, le denar in čas potrebuješ, sem vedel, da me vleče v te vode. Izmenjala sva si telefonsko in šla vsak po svoje, jaz pa sem potem vse naslednje dni premišljeval le o tem, da bi tudi jaz imel izpit za barko, če ne drugo tako za dušo, da bi lahko kadarkoli šel na barko, ko bi našel čas. 

Tako je minil en teden in že sem klical prijatelja, če mi lahko pomaga, kje in kako naj naredim izpit za barko, to pa je bila tudi prelomnica, da sva še danes naj boljša prijatelja. Namreč povedal mi je vse, kako in kaj, peljal me je tja, kjer je dela izpit za barko, bil ves čas z menoj, danes pa se skupaj voziva po morju, ko organizirava poti. Kdo bi si mislil, da se mi bo življenje tako spremenilo, sedaj še samo čakam, kdaj bom lahko šel na barko, ker tam sem srečen in svoboden, izpit za barko je v mojih rokah in sedaj lahko grem kamor koli želim. 

Huawei servis je moji hčerki že tretjič popravil telefon

Kaj počnejo ti otroci z telefoni se vprašam vedno, ko me hčerka prosi, da če ji lahko popravim telefon, ker ji ne dela. Čisto nič ne pazijo na njih, po moje jim dnevno padejo na tla. Seveda sem spet telefon nesla na Huawei servis, da ji ga popravijo, ker mi drugega ni preostalo, ne morem ji neprestano kupovati novega telefona. Tokrat pa mi je Huawei servis predlagal, da bo potrebno počasi kupiti nov telefon, ker ta ne bo delal dolgo. Seveda, me je zanimalo, kaj vse je narobe in koliko bo spet strošek popravila, kar lasje so mi šli pokonci, ker sem bila res jezna, da moram non stop popravljati njen telefon.

Tokrat strošek za popravilo sploh ni bil nizek, prvič je bilo popravilo tako drago. Pa sem bila pošteno zmedena, ker mi je zaposleni že itak rekel, da telefon ne bo dolgo delal, zakaj si sedaj delam dvojne stroške. Hočem ali nočem, bom morala hčerki kupiti nov telefon, ko bo ta nehal delati. Tako se nisem odločila za popravilo, pokvarjen telefon sem dala v torbo in Huawei servis prosila, če imajo kakšen dober telefon. Vem, da sem riskirala, ker sem sama odločila, da ji kupim nov telefon, res se mi ni dalo, še enkrat hoditi okoli zaradi telefona, pa še Huawei servis je imel dobre nove telefone, tako, da sem izbrala enega, ki je svetoval on in ki mi je bil primeren za mojo hči.

Sedaj pa kar bo pa bo. Edino kar sem še, sem Huawei servis prosila, če hčerki slučajno ne bi bil všeč telefon, da ga pride zamenjat za drugega. Doma pa presenečenje, hčerka je bila presrečna, da sem ji kupila ta telefon, to je bila njena želja in sedaj ima prav ta telefon, ki si ga je želela, to pa je sreča, sem si misila in seveda dober nasvet, ki ga je dal Huawei servis, ker sama bi mogoče izbrala drugega.

Pobeg od vsega in hotel Bovec

Tudi vi včasih potrebujete pobeg od vsega. Ko imate vsega dovolj, ljudi, službe, opravil, obveznosti in ko si želite en vikend pozabiti na vse? Sama sem si to uresničila, ker sem vedela, da to moram storiti, drugače se ne bom počutila dobro, poiskala sem hotel Bovec in tisti vikend, ki je bila planirala poroka pobegnila daleč stran.

Poroka je bila namreč odpovedana zaradi korone in to ni lep občutek, ko se odločiš za tak korak in potem se ne moreš poročiti, tako sem že prej vedela, da ne bo dobro zame, če bom tisti vikend, ko bi se mogla poročiti ostala doma, tako sem poiskala kraj, kam bi šla in našla primeren hotel Bovec, kamor bi se po eni strani skrila, po drugi pa sprostila od vsega tega. Nisem želela ta dan poslušati, kako bi bilo lepo, če bi se lahko poročila, preveč sem bila žalostna, preveč čustev je bilo vpletenih, tako sem hotela samo stran. 

Ko sem v soboto dopoldan prišla v hotel Bovec, sem vedela, da sem naredila prav. Tisti težak kamen, se je kar odvalil iz srca, lažje sem dihala, drugi kraji, drugo ozračje, drugi ljudje, to je bilo to. Te misli okoli poroke so se kar porazgubile, začela sem dihati ta svež zrak, zaposleni so me zamotili, da nisem več premišljevala o poroki. Bilo mi je lepo, je pa res, da je bil hotel Bovec prekrasen, zaposleni prijazni, njihovo obnašanje je bilo zame ravno prav, malo so se pogovarjali z teboj, po drugi strani pa ti pustili tisti mir, ki si ga potreboval. Tako sem hotel Bovec doživela na svoj način, umirjeno, priznam, da sem bila večina časa kar v hotelu, nisem imele želje hoditi okoli sama, raje sem bila v hotelu med ljudmi, ker se je več dogajalo. Samota mi ni odgovarjala, zato pa je hotel Bovec poskrbel, da mi ni bilo dolgčas in ne bom ga pozabila, da sem tukaj pozabila na svojo poroko.

Na zapestju se mi je pojavil ganglion

Od nekdaj sem športni tip človeka, zadnje leto pa sem povečal treninge na fitnesu in ravno zato se mi je pojavil ganglion, sprva sploh nisem dajal pozornosti, potem pa me je začel motiti, tako da sem se pozanimal, kaj bi to lahko bilo. Seveda na fitnesu vsi poznajo to oteklino ali zatrdlino na zapestju, je kot neka mehka cista in pravi se ji ganglion pojavi pa se pri ponavljajočih gibih ali pa zaradi preobremenitve. 

Sedaj, kako se to zdravi, pa sem moral obiskati zdravnika, kateri mi je dal več možnosti. Priznam, da sem bil kar prestrašen, ker ta zatrdlina ni videti simpatično in te enostavno skrbi, če se na telesu nekaj pojavi, kar se ne bi smelo. No, zdravnik mi je ravno tako, takoj povedal, da gre za ganglion in da ima tri možnosti zdravljenja:

  • Punkcija,
  • operacija,
  • masiranje.

Sam se zelo težko odločiš, kaj boš naredil, seveda poslušaš zdravnika, ki pa te zbega z tremi načini zdravljenja. Ker nisem vedel, kaj bi naredil, sem ga odkrito vprašal:

»Kaj pa bi naredili vi, če bi imeli ganglion?«

Zdravnik me je malo čudno pogledal, se malček nasmejal in odkrito odgovoril, da on bi prvo probal z masiranjem, da bi ganglion počil, ker je tako zdravljenje najuspešnejše, ker se ne pojavi več. Če pa greš na operacijo ali punkcijo, pa se stvar lahko ponovi. Tako sva se dogovorila, da se čez nekaj časa oglasim nazaj, da bom probal masirati, da bi ganglion počil, če pa mi ne bo uspelo, pa bom šel na operativni poseg ali punkcijo. Tudi zdravnik je bil zadovoljen z mojo odločitvijo. Doma sem imel kar nekaj težav, ker mi bule ni bilo prijetno masirati, tako se je moj oče ponudil in res je tako močno masiral, da je ganglion počil. Kako sem bil vesel, ker me je rešil operativnega posega, pa še ponovil se ne bo, če bom imel srečo.

 …

Stric mi je podaril Beneteau plovilo

Vezi, ki nastanejo v življenju so zanimive, nekatere morajo, nekatere pridejo same od sebe, nekatere se s časoma prekinejo, jaz in moj stric pa sva ustvarila vez, ki je bila povezana z Beneteau plovilom. Namreč imel sem strica, ki sem ga imel zelo rad, vedno mi je pomagal, pogovor z njim v najstniških letih, mi je razblinil še tako veliko skrbi, ki sem jih v teh letih imel, zelo rad sem ga imel. 

Kako zelo se spominjam, ko sem prišel do njega in imel zaskrbljen obraz, on pa je pogledal in dejal:« Pridi greva na eno vožnjo z Beneteau plovilom:« 

Ta stavek ne bom pozabil nikoli v življenju, bil je pomorščak, oboževal je morje, če nisi vedel, kje bi ga našel, si se samo sprehod do marine, kjer je bilo privezano njegovo Beneteau plovilo in tam si našel njega. Najine vožnje po morju so bile vedno lepe, spominjam se kako sem čakal vikende, da grem do njega v marino. Kmalu sem si ustvaril svojo družino in svojega sina sem vedno vzel z seboj, ko sem šel do njega. Tako smo pogosto za vikende pluli z Beneteau plovilom jaz, stric in sin. Leta so tekla in stric je zbolel, vedeli smo da nima veliko časa, obiskoval sem ga v bolnišnici redno in mu nosil slike Beneteau plovila, da je videl, da je vse v redu, da skrbim zanj.

En dan pa me je šokiral, zjokal sem se ob njegovi postelji, ko je potegnil papir in mi ga dal v roke, na njemu je namreč pisalo, da je sedaj njegovo Beneteau plovilo moje. Ostal sem brez brez besed, solze so tekle po obrazu, kako zelo sem si želel, da bi plul z njim, a to ni bilo več mogoče. Danes sem lastnik Beneteau plovila po njegovi zaslugi in srečen sem, da sem imel čas z njim.

Odločila sem se za facelift obraza

Pogled v ogledalo pove vse in ne potrebuješ nekoga, da ti pove, da rabiš facelift, ker je tvoj obraz povešen, mi sami se še kako zavedamo, kako se naš obraz spreminja in za to nikar ne poslušajte drugih, vendar si vzemite par minut več v kopalnici in se vsake toliko poglejte v ogledalo bolj natančno.

Sama sem imela obdobje, ko mi je to pobegnilo, enostavno sem mislila, da bom večno lepa in mlada in svoji koži na obrazu nisem namenila dovolj časa, danes je zame edina rešitev facelift, kar pa sem sama kriva. Če bi v teh dveh letih, več časa posvetila svoji koži, bi sigurno moja koža na obrazu bila lepša in mlajša.

Tako pa sem naredila napako, ki je sama ne morem popraviti. Najbolj poteče so mi bile dve izrazite gube, ki sem imela občutek, da sem zaradi njih starejša za 5 let in povešene veke. Vedela sem, da če hočem to popravit je facelift edina rešitev, ki jo imam. 

S tem, da sem bila šele na začetku, morala sem se prej pozanimati, kam je sploh dobro iti, kjer so stranke zadovoljne. Ko sem se odločila kam bom šla na facelift, sem se naročila na prvi pregled, skupaj z kirurgom sva vse natančno pregledala, povedal mi je čisto vse kar sem potrebovala vedeti in kako se moram za facelift pripraviti, tako da sem datum že komaj čakala. Seveda ti tudi pove, da sedaj ne boš kar za 5 let mlajši in natančno razloži, kaj bo naredil in kako naj bi potem vse skupaj izgledalo.

Priznam, da me je bilo strah, ker je bil facelift zame čisto nekaj novega in nisem vedela, kaj pričakovati. Edino, kar sem si želela, je bilo, da bom po operativnem posegu lepša in ne grša, vse ostalo bo zame super. Tako je facelift uspel in moje veke so resnično lepše in moj mlajši pogled se je ponovno vrnil. Mazati trepalnice in videti svoj pogled je spet lepo.

 …

Vodnik za nakup popolne ročne ure

Kdor je tik pred nakupom ročne ure, se pogosto znajde pred vprašanjem, katero uro kupiti, da bo dobil kar največ za svoj denar. Marsikdo ne zaupa trgovcem, saj meni, da ga bodo pregovorili v nakup ure, ki je sploh ne potrebujejo. Če želite kupiti res kakovostno ročno uro, se dobro pozanimajte o tem, kaj se skriva pod njeno številčnico – tam, kjer se nahaja njen mehanizem. S tega vidika govorimo o mehanskih in elektronskih oziroma kvarčnih urah.

Pri izbiri ročne ure nikar ne hitite, saj boste ta modni dodatek nosili še vrsto let – in če vam ne bo všeč in se vam popolnoma prilegal, boste naredili več škode kot koristi. Pametno je, da se pred izbiro dobro pozanimate z izkušenim urarjem ali specializiranim zaupanja vrednim prodajalcem. Preden se sploh začneta pogovarjati, ga obvestite tudi o tem, koliko denarja ste pripravljeni odšteti za nakup ročne ure. Če želite kakovostno, to ne bo poceni, se bo pa izplačalo na dolgi rok.

Med najbolj cenjenimi urami na svetu so mehanske, medtem ko kvarčne veljajo za nizkocenovne. Pri mehanskih urah mora biti namreč dodobra usklajeno premikanje mikroelementov – vse od nemirke do kotvice, zatikalnika in zaskočnega mehanizma. Glavno usklajevalo tega popolnega gibanja je rotor, ki je pri luksuznih urah jasno viden in spada med najbolj občudovane elemente dragih ur. Prva tovrstna ura je bila izdelana šesto let nazaj in še danes jih izdelujejo po enakem kopitu. 

Obstajajo tudi avtomatske ure, ki imajo to lastnost, da se navijajo same. Spet druge ure pa poganja sončna energija. Za kvarčno uro boste odšteli do petsto evrov, pri mehanski uri pa bo ta znesek narasel za vsaj štiri- do osemkrat. Tovrstne ure pri ceni ne poznajo zgornje meje – tudi za tistega, ki si je privoščil tovrstno uro, morda obstaja druga, ki si je nikakor ne bi mogel. So namreč edinstvene in vsebujejo drage materiale, kot so na primer diamanti.

 …

Pokljuka je kraj, ki ga pogosto obiščem z svojim dedkom

Določeni kraji vas spomnijo na določene osebe z katerimi ste bili v tem kraju in doživeli lepe trenutke, tako je nama Pokljuka, ki jo obiskujeva vedno, ko imam jaz za vikend prosto. Ko sem bila mlajša, me je dedek po navadi vozil v te kraje, pogosto sva hodila v hribe. Ritual je bil vedno isti, babica nama je zjutraj pripravila malico v nahrbtnik in midva sva se odpravila na pohod do kosila.

Tako je pogosto zmagala Pokljuka, dedek jo je imel zelo rad. Še danes vem za vse poti, ki sva jih prehodila in spomini so tako živi, kot bi se vse dogajalo včeraj. Sedaj je že starejši in sedaj on čaka, da jaz dam idejo kam greva, kar oči mu zažarijo, ko ve, da za vikend pridem k njemu, neizmerno me je vedno imel rad, imel me je za hčerko, vedno me je čuval in varoval. Tako je najin skupni izlet še vedno Pokljuka, le poti so krajše, prilagojene njegovemu zdravju. Postopek je še vedno isti, jutranje pakiranje malice, čeprav že sedaj večina ljudi je v gostilnah in restavracijah, midva ohranjava še vedno stari ritual. 

Ni lepšega kot je Pokljuka, ko se na klopci usedeva in narediva malico, kaj dobrega spijeva in nadaljujeva najino pot po naravi. Nikoli se nisva ustavljala v restavracijah, če sva šla na takšne pohode, enostavno nisva potrebovala, vedela sva, da Pokljuka ponuja veliko več, kot pa sedenje v restavraciji. Leta so tekla, Pokljuka je bil najin izlet še ko je že dedek težko hodil, poti so se krajšale, spomini pa so ostajali.

Kako lepo nama je bilo, nepozabno, Pokljuka je meni pustila nešteto spominov, ki jih ne bom nikoli pozabila, to so kraji, ki so prekrasni za ljudi, ki imajo radi naravo, hribe in gore. Tukaj človek pozabi na vse, Pokljuka ima vse to in še več.

 …